Začeli smo drugje kot je bilo predvideno. Začeli smo v drugem prostoru kot smo pričakovali. Predvideni prostor ni bil prost in smo šli v nepredviden prostor. In tam vstopili v igro bistrogibnosti. Tri bitja, tri bistrogibnosti, ki so se radovedne spoštljivo in nikoli vkljudno ovijale ena okoli druge.
Med igro sem pomislil na to, da sta drugi dve telesi del mojega telesa in gre dejansko za solo. Druga misel je bil score Iz(z)ven, kjer Gregor Kamnikar predlaga, da preden začneš plesati, določiš meje prostora in časa, v katerem se boš gibal in si zamisliš hologram celotnega plesa, ki se bo zgodil, ter nato vstopiš v hologram in se mu predaš ter slediš njegovim vzorcem. Treja misel je bila, kako je občutek izmenjave informacij v mediju giba zelo podobno meni domišljijskemu delu z ovojnico (fascio). Ne samo, da delam z ovojnicami v fizičnem telesu, pač pa tudi razširim ovojnice med nas, torej ovojnice med bitji, kinesferami… Seveda so vsi prebliski povezani in govorijo o eni sami stvari: plesu.
Vsi trije smo izkušeni improvizatorji in dovolj je bilo, da smo pustili, da se improvizacijske izkušnje, apetiti, domišljija sprostijo skupaj z drugimi v prostoru in imaš predstavo.
Zaupanje je tisto, ki povezuje.
Četrta misel je bila misel o glasbi, ki nam je s svojo igro ponavljanja omogočila, da smo se sprostili v tem, da nismo poskušali s plesom proizvesti enotnosti, skupnega imenovalca, itd, pač pa je to naredila glasba.
Dovolj je vstopiti v hologram domišljije tega, kar se dogaja in je ples.
Začeli smo drugje, končali smo drugje. Tu ne obstaja. Samo tam, kjer vedno sem.
Igrali smo se Dragana, Tina in Curio.