Del tega, da napišem, kar bereš, je tipkanje, je način dotikanja. S konicami prstov se dotikam plastičnih tipk, na njih pritiskam in zaporedje natipkanega razpoznaš kot slovenščino. Ob bogastvu dotikov, ki veje iz verige dotikov, ki se dogajajo v pisanju tega besedila, skoraj pozabim, kaj sem želel napisati.

Dotik je tako povsod kot gib, da sem večino časa v pozabi tega, kaj vse prinaša dotik. Recimo smer, moč, intenzivost, konec, odločitev, razmislek, sprožitev (domišljije), da naštejem samo nekatere učinke današnjega ukvarjanja z dotikom in posvečanja neprestane pozornosti prvinam in učinkom dotika.

Dotika česa… poljubno česa: kože ob kožo, konice prstov z zrakom, jeter z želodcem, misli z lobanjo, bitja s pogovorom, ki ga slišim, ko se gibljem…

Umiri me v ta svet in sem ves zadet.