Končno (si) priznam, da Plazma ne potrebuje priznanja od nikogar in ničesar (ljudi, strokovnjakov, znanosti, ved, politike, prijateljev…). To je ne ovira, da se ne bi povezovala. Plazma se ne potrebuje priznati. Vse, kar se zgodi v Plazmi (ali ne zgodi), je že na delu ali mi to priznamo ali ne. In to je dovoljšnje priznanje. To je ne dela prav nič različne od ostalih t.i. somatskih praks v tem, da je že vedno na delu. Je pa redka praksa, ki se zaveda tega dejstva.
Vprašanje ni v priznanju, gre lahko ugovor, pač pa, kaj s tem, da je večina somatskih praks taka, narediš, to je, kako Plazmo kot somatsko prakso spraviš v promet 🙂
Jaz rad opazujem najprej, kako se Plazma spravlja v promet pri meni samem in kako to, kako se pri meni spravlja v promet, spravim v promet. To, da bi potisnil proces sem ali tja, že poznamo iz mnogih primerov. Bolj me zanima, kako Plazma živi v tem okolju.