To nenehno poudarjanje uporabe doživljanja za gibanje se zdi kot cilj Plazme. Dejansko gre za to, da nihče in nobena tehnika, metoda in podobno tega ne poudarjajo in ne dajejo v ospredje. Tako doživljanja težje preučujemo. In z veseljem trdimo, kako doživljanje ni zmožno analitičnega pristopa.
Plazma ustvari okolje, kjer se da preučevati doživljanje in ga analizarti ter analizirano uporabiti pri gibanju. Recimo skozi doživljanje lahko pridemo do zelo pretanjeno izdelanega načina natančne izvedbe giba, ki ga že uporabljamo. Skozi analizo doživljanja ta način samo ozavestimo.
Pa še zabavno je. In poučno. Medtem ko preučuješ svoje načine gibanja, je uporabno, da opazuješ druge pri tem.
Doživljanje in mišljenje sta ena in ista stvar, ki pa za svoj izraz uporabljata različna kanala (ali zaporedje kanalov).
Torej le na Plazmo za še več zabavnega doživljanja.