je gledati, kako Gašper odkriva in spoznava vse te potenciale v sebi, kako si v telesu že neprestano dopoveduje, kaj potrebuje za homeostatično stanje, pa tega potem ne naredi.

In potem ta čudovit nasmešek, ko zašteka, da veliko bolje deluje, če desna stran telesa zrcali občutja leve strani, ko nekaj leva stran dela, kot pa če bi zrcalila vizualno kar dela leva stran.

Pomislim, kako smo kot otroci eni veliki pragmatiki in teoretiki, tj. raziskovalci. Kot otroci to počnemo – z vidika odraslega – iz pragmatičnih razlogov. V igri in raziskavi med gibanjem, recimo, hitro ugotovimo, da je zrcaljenje občutkov veliko bolj ekonomično kot zrcaljenje vizualnega.

Torej na opazovanje otroka v sebi, kot bi rekli nekateri. Jaz bi raje rekel, torej v opazovanje igralca v meni.

PS Znanosti pa z veseljem prepuščam “objektivno” dokazovanje zgoraj izrečenega 🙂